Smo ble pa jest pa še ena z-vasi, smo grable guarǝ pǝr Polanah. Tam je bieu ograbǝk, mje smo imajle tam tisto kangǝlco, rusak pa tašce ze malco. Kar ankrat pride tam ze smrajko , kǝ de bǝ ble ene hlačǝnce. Jest sǝm misǝlna, de je ta, k-je bieu ze logarja. No ja, najsǝm bla uožienena, vieza je pa bla. Sǝm rjekla:
»Kaj se-uš skrivou, saj te vidmo!«
Se pa uozrem, je šu pa čez uograbǝk pa mjedvǝd, pa direkt h-tismǝ rusakǝ! In še tistǝ rusak naj bieu naš, je bieu sosajdou! No, in je use reztargou! In tisto našo južno je use reztargou! Jest sǝm šla pual pa ze nǝm – mjen je blu ze rusak, kǝ naj bieu naš, tǝkat po uajskǝ se naj dobilu. Sǝm do tisga medvajda pǝršla, jest sǝm ga toukla z-grablamǝ, vajš, sploh sǝ najsǝm misǝlna, de bǝ mǝ kaj nariedu! No, in je pualaj šu, pual je zečiel pa rienčat!… Guar je šu, taku. No, guar nad namǝ je bieu pa s-Kozarǝšč en star možakar, je pa odkazvou, pa še edǝn pa so kǝrčalǝ: »Mjedvǝd, mjedvǝd!«
Pual so pa kar utihǝlnǝ tistǝ moškǝ …
Ja, tǝkat sm ga tjepla. Se najsǝm sploh zevajdala.
Tǝkat sǝm ga neparvu vidla.
Milena Ožbolt: ANDREJEVA stopinja: folklorne pripovedi iz Loške doline, Blok, Loškega Potoka in okolice Cerkniškega jezera ter Babnega Polja; Ljubljana: Kmečki glas, 2004. st. 267.
Sem medveda tepla
Smo bile pa jaz pa še ena iz vasi, smo grabile gori pri Poljanah. Tam je bil ograbek, me smo imele tam tisto kanglico, nahrbtnik pa tašce za malico. Kar enkrat pride tam za smreko, ko da bi bile ene hlačnice. Jaz sem mislila, da je ta, ki je bil za logarja. No ja, nisem bila oženjena, veza je pa bila. Sem rekla:
»Kaj se boš skrival, saj te vidimo!«
Se pa ozrem, je šel pa čez ograbek pa medved, pa direktno k tistemu nahrbtniku! In še tisti nahrbtnik ni bil naš, je bil sosedov! No, in je vse raztrgal! In tisto naše kosilo je vse raztrgal! Jaz sem šla potem pa za njim – meni je bilo za nahrbtnik, ki ni bil naš, takrat po vojni se ni dobilo. Sem do tistega medveda prišla, jaz sem ga tepla z grabljami, veš, sploh si nisem mislila, da bi mi kaj naredil! No, in je potem šel, potem je začel pa renčat!….Gori je šel, tako. No, gori nad nami je bil pa iz Kozarišč en star možakar, je pa odkazoval, pa še eden pa so kričali: »Medved, medved!«
Potem so pa kar utihnili tisti moški …
Ja, takrat sem ga tepla. Se nisem sploh zavedala.
Takrat sem ga prvič videla.
