Medvejda sǝm pa tacga vidu!
Morde tacga, kǝ ga je unǝ ustrejlu na Bluokah.
Jest sǝm poganjeu u-Ceroulek, med Podgoro pa med Polanamǝ. Cela mrcina. Je dol lomastlu, se je kar pǝrpogibalu.
Mi smo šlǝ guont, unǝ so pa stalǝ. Je bla pošeuna črta do unǝh, sǝm mogu počakat, da se smo pa zrounalǝ. Na polanskǝh nivah so u-tisto goščavo hodilǝ, in je pǝršla prou do mene, pa mladičǝk. Namest, da bǝ puško napravu, sǝm jo taku pǝrjel pa: »Kam hodǝš, mǝnde boš šla ja nazaj. Kam hodǝš!«
No, pol je uona zavila, uon je pǝršu pa prou taku pogliedat, ta mali. Pol je pa skoču gor pa na pajn se useu, uona je šla pa naprej gor. Pol so pa un, k-je stau na štantǝ, ne, je pǝršla h-nemi s-tistǝm mladičkam.
Milena Ožbolt: ANDREJEVA stopinja: folklorne pripovedi iz Loške doline, Blok, Loškega Potoka in okolice Cerkniškega jezera ter Babnega Polja; Ljubljana: Kmečki glas, 2004, st. 267.
Menda boš šla ja nazaj!
Medveda sem pa takega videl!
Morda takega, kot ga je oni ustrelil na Blokah.
Jaz sem poganjal v Cerovljek, med Podgoro pa Poljanami. Cela mrcina. Je doli lomastil, se je kar pripogibalo.
Mi smo šli gonit, oni so pa stali. Je bila poševna črta do onih, sem moral počakati, da smo se zravnali. Na poljanskih njivah so v tisto goščavo hodili, in je prišla do mene, pa mladiček. Namesto, da bi puško pripravil, sem jo tako prijel pa: »Kam hodiš, menda boš šla ja nazaj. Kam hodiš!«
No, potem je ona zavila, on je prišel pa prav tako pogledat, ta mali. Potem je pa skočil gor pa na panj se usedel, ona je šla pa naprej gor. Potem so pa oni, ki so stali na štantu, ne, je prišla k njim s tistim mladičkom.
