Medvajda sǝm pa vidla, k-sve šle enkrat z-mamo s-Traunǝka, ke enga devietinpiedesietga. Nama je puot pretieku. Mama so pa glih na stranišče misǝlnǝ jǝt: »Strašnu se mǝ mǝdi ne stranišče!«
Sǝm zekǝrčala: »Mama, bajžte! Mjedvǝd!«
Milena Ožbolt: ANDREJEVA stopinja: folklorne pripovedi iz Loške doline, Blok, Loškega Potoka in okolice Cerkniškega jezera ter Babnega Polja; Ljubljana: Kmečki glas, 2004, st. 268.
Mama, bežite! Medved!
Medveda sem pa videla, ko sva šli enkrat z mamo iz Travnika, tam enega devetinpetdesetega. Nama je pot pretekel. Mama so pa ravno na stranišče mislili iti: »Strašno se mi mudi na stranišče!«
Sem zakričala: »Mama, bežite! Medved!«
