Je blu ankat jesienǝ, ku je šu naš pouham nastavǝt u Juorčou grǝč. Se je žje mrak dejlou, ku je šu nazaj. Na vrh Juorčouga griča je pa ana stara drobníca rastla pa vidǝ naš, de je nǝkdu guarǝ pa hruško triese. Je mislu, de je stric, k-je zmierej grmujǝnce nabierou za šnopc. Pa ga lǝpu obgouori: »Dobǝr véčǝr, stric! Bo za šnopc, bo?«
Tu rječe, takrat pa u-hruškǝ še bǝl zašǝmi pa nejkaj puočǝ – pa mjedvǝd zarjovi pa dual pade.
Naš je pa tud zatulu – pa sta letejla usak u-suoj kraj!
Milena Ožbolt: ANDREJEVA stopinja: folklorne pripovedi iz Loške doline, Blok, Loškega Potoka in okolice Cerkniškega jezera ter Babnega Polja; Ljubljana: Kmečki glas, 2004, st. 268.
Kako je medveda pozdravil
Bilo je enkrat jeseni, ko je šel naš polhom nastavit v Jurčev grič. Se je že mrak delal, ko je šel nazaj. Na vrhu Jurčevega griča je pa ena stara drobnica rastla pa vidi naš, da je nekdo gori pa hruško trese. Je mislil, da je stric, ki je vedno grmovnice nabiral za žganje. Pa ga lepo ogovori: »Dober večer, stric! Bo za žganje, bo?«
To reče, takrat pa v hruški še bolj zašumi pa nekaj poči – pa medved zarjove in doli pade. Naš je pa tudi zatulil – pa sta letela vsak v svoj konec!
