Vidjela sam medvjeda kad sam s majkom išla preko livade. To je bilo negdje 1959. godine. Pretrčao je preko puta. Mama je baš htjela ići na nuždu: „Strašno mi se žuri na nuždu!”
A ja sam viknula: “Mama, trči! Medvjed! ”
Izvor: Milena Ožbolt (skupila): ANDREJEVA stopinja: folklorne pripovedi iz Loške doline, Blok, Loškega Potoka in okolice Cerkniškega jezera ter Babnega Polja; Ljubljana: Kmečki glas, 2004, st. 268.
Mama, bajžte! Mjedvǝd!
Medvajda sǝm pa vidla, k-sve šle enkrat z-mamo s-Traunǝka, ke enga devietinpiedesietga. Nama je puot pretieku. Mama so pa glih na stranišče misǝlnǝ jǝt: »Strašnu se mǝ mǝdi ne stranišče!«
Sǝm zekǝrčala: »Mama, bajžte! Mjedvǝd!«