Bilo jednom u jesen kada je naš išao na puholov na brdo Jurčev grič. Već se noćilo kad se on vraćao. Na vrhu brda rasla je stara kruška, ali vidi naš da je netko gore i trese krušku. Mislio je da je stari čiča koji je uvijek skupljao grmlje za rakiju. Pa kaže: “Dobra večer, čiča! Bit će za rakiju, zar ne?”
To kaže, a onda u kruški nešto glasno pukne – medvjed zareži i padne na zemlju. I naš je zaurlao – a onda su bježali svaki na svoju stranu!
Izvor: Milena Ožbolt (skupila): ANDREJEVA stopinja: folklorne pripovedi iz Loške doline, Blok, Loškega Potoka in okolice Cerkniškega jezera ter Babnega Polja; Ljubljana: Kmečki glas, 2004, st. 268.
Koku je medvejda pozdravu
Je blu ankat jesienǝ, ku je šu naš pouham nastavǝt u Juorčou grǝč. Se je žje mrak dejlou, ku je šu nazaj. Na vrh Juorčouga griča je pa ana stara drobníca rastla pa vidǝ naš, de je nǝkdu guarǝ pa hruško triese. Je mislu, de je stric, k-je zmierej grmujǝnce nabierou za šnopc. Pa ga lǝpu obgouori: »Dobǝr véčǝr, stric! Bo za šnopc, bo?«
Tu rječe, takrat pa u-hruškǝ še bǝl zašǝmi pa nejkaj puočǝ – pa mjedvǝd zarjovi pa dual pade.
Naš je pa tud zatulu – pa sta letejla usak u-suoj kraj!
